Najmanj težav imamo z logistiko pri prevozih, ki jih opravimo na lokalnem trgu, znotraj meja ene države. V tem primeru s carinjenjem sploh nimamo opravkov, tako da ni treba skrbeti glede dodatnih obveznosti in stroškov. Do teh pa pride takoj, ko prečkamo državno mejo. V Evropski uniji je poslovanje med članicami sicer močno poenostavljeno in dandanes lahko tudi pri tovornem prometu pričakujemo odprte meje in enostavne carinske postopke. Carinjenje robe je nekoliko zahtevnejše in seveda tudi dražje le pri uvozu blaga iz tretjih držav, torej tistih, ki niso vključene v to gospodarsko skupnost. A tudi v tem primeru je možno obveznosti nekoliko razbremeniti in stroške znižati.
Kaj pravzaprav vključuje carinjenje robe? Pri prevozu tovora preko meje se opravijo različni carinski postopki, dokumentacijo pa moramo imeti pri tem seveda že pripravljeno. Zapletom in stroškom se lahko izognemo, če poznamo nekatere postopke, ki so namenjeni poenostavitvi prehoda državnih meja. Pri uvozu iz tretjih držav pride v poštev predvsem carinski postopek 42, ki določa plačilo davka na dodano vrednost le v ciljni državi, medtem ko pri drugih državnih mejah ni stroškov, povezanih s tem, tako pa je prehod meje tudi hitrejši in neoviran. To je dobra rešitev za tiste, ki redno uvažajo blago iz tretjih držav in želijo svojo logistično mrežo kar najbolj optimizirati. Poznajo se tudi minimalne prilagoditve, ki carinjenje robe vsaj malo olajšajo in pohitrijo, seveda pa so vedno opazni tudi prihranki, ki jih lahko na ta način dosežemo.
Carinjenje robe je seveda neizogibno in bo v vsakem primeru zahtevalo dovolj pozornosti in tudi nekaj denarja. Če pa se na te postopke spoznamo in poznamo relevantne rešitve, si lahko delo na tem področju močno poenostavimo. Ni treba, da carinjenje robe ovira vsakodnevno poslovanje podjetja, tudi pri uvozu večjih količin tovora iz tretjih držav.