Prevod je končni rezultat prevajanja besedila, kjer se besedila prevajajo iz izvirnega jezika v ciljni jezik in besedila, ki se prevajajo, so lahko umetnostna ali neumetnostna. Med umetnostna besedila spadajo leposlovna besedila, romani, drame, tudi poezija. Med neumetnostna besedila spadajo vsa druga besedila. Med slednja spadajo tudi takšna besedila, za katera je potreben sodni prevod. To so besedila, kot so spričevala, diplome, razna potrdila, najrazličnejši listi in zapisniki. Obstaja razlika med sodnim in običajnim prevodom. Najpomembnejša razlika je v tem, da sodnega ne more prevesti kar kdor koli, ki pač obvladuje izvirni in ciljni jezik.
Klasični prevod lahko namreč prevaja nekdo, ki je študiral kak tuj jezik, nekdo, ki je študiral prevajanje jezika, ali preprosto nekdo, ki zna dobro govoriti in dobro razume kak tuj jezik, dva ali tri. Za sodni prevod pa je potreben prevajalec, ki se imenuje sodni tolmač. Sodni tolmač pa ne more biti kar vsak, obstaja omejeno število mest za sodnega tolmača. Ministrstvo izda razpis, na katerega se prijavijo posamezniki, ki se ukvarjajo s prevajalstvom in bi radi postali sodni tolmači. Posameznike, ki želijo postati sodni tolmači, preden postanejo prav to temeljito preizkusijo. Le tako se lahko organi prepričajo, da je posameznik usposobljen, da opravi sodni prevod.
Še ena zelo pomembna razlika je med običajnim in sodnim; sodni prevod je formalnopraven. To pomeni, da bo sprejet v vsaki instituciji, in to doma in v tujini. Prevod, ki je sodni prevod, je torej uraden. Sodni tolmač je namreč pooblaščen s strani države oziroma Ministrstva za pravosodje, da lahko opravi sodni prevod. Sodni tolmač, pooblaščen s strani ministrstva za uradno prevajanje pomembnih dokumentov, bo prevedel najrazličnejše dokumente in listine ter jih zvezal in opremil s svojim žigom. Nepopoln sodni prevod ne bi bil veljaven, zato je žig obvezen.